Solidarnostna pomoč

 

Solidarnostno pomoč za javne uslužbence urejajo kolektivne pogodbe (in ne več ZUJF). Na področju vzgoje in izobraževanja to ureja Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ). Točneje je ta pomoč urejena v 13. členu aneksa k KPVIZ (Ur. l. št.: 40/2012). Eden izmed primerov, zaradi katerih je javni uslužbenec upravičen do solidarnostne pomoči je tudi neprekinjena 3 mesečna bolniška odsotnost (ZUJF je določal pogoj 6 mesečne odsotnosti, a ta določba več ne velja, saj veljajo kolektivne pogodbe). Pogoj, ki ga po spremembah ZUJF-a določa tudi KPVIZ je, da je do te pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je primer zgodil (torej, ko so pretekli 3-je meseci odsotnosti), ni oziroma ne bi presegala minimalne plače. Le-ta bo 1.1. 2014 do nadaljnjega znašala 789,15 EUR bruto. Sama višina solidarnostne pomoči pa znaša 577,51 EUR.

Od 1.6.2013 dalje pa s spremembo KPVIZ za člane reprezentativnih sindikatov pri solidarnostni pomoči veljajo ugodnejši pogoji. Aneks KPVIZ (Ur. l. št.:46/2013) v 5. členu določa, da plačni pogoj oziroma t.i. cenzus za člane sindikata ni več minimalna plača, temveč 130% minimalne plače (torej bruto 1025,89 EUR). To pomeni, da je do te pomoči upravičen tisti član sindikata, katerega bruto plača na dan nastanka primera ni presegala 1018,76 EUR.

KPVIZ pa določa še dodatno ugodnost za člane sindikatov. Višina solidarnostne pomoči je za člane višja za 20% (torej za 115,5 EUR).

Glede samega načina pridobitve te pomoči KPVIZ v 13. členu navedenega aneksa določa, da ”javni uslužbenec lahko vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil zahtevo zmožen vložiti”.  Slednje pomeni, da mora sam javni uslužbenec v roku 60 dni od nastanka primera (torej po preteku 3 mesecev bolniške oziroma ko je to zmožen vložiti) podati delodajalcu zahtevo za izplačilo te pomoči.

V praksi to velikokrat urejajo računovodkinje, ki pa za to praviloma nimajo potrebnega posebnega pisnega pooblastila s strani ravnatelja. Prav tako KPVIZ ne določa, da mora biti takšna zahteva pisna. Ker pa na določenih zavodih lahko nastane problem (npr. se je zgodilo, da se je ravnatelj skliceval na zamudo, češ da delavec v roku  ni oddal potrebne pisne vloge oziroma le-ta ni bila podana pristojni službi) članom svetujemo, da naj svojo zahtevo podajo pisno, naj jo naslovijo na delodajalca-ravnatelja ter da naj za vsak slučaj z njegove strani pridobijo potrditev o datumu vročitve.

Glede 20% višje solidarnostne pomoči za člane sindikata pa KPVIZ v 5. členu aneksa iz leta 2013 določa, da mora zahtevo za ta del pomoči vložiti sindikat zavoda, sicer na predlog člana in tov roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti takšen predlog. To pomeni, da mora ta dodaten del pomoči za svojega člana zahtevati sam sindikat zavoda. To stori tako, da sindikat skupaj s članom izpolni zahtevo oziroma ustrezen obrazec, ki se nahaja na naši spletni strani (http://www.sviz.si/Predpisi_SVIZ_interni/index3.php). Nato ga sindikat ožigosa in v 60 dnevnem roku posreduje delodajalcu. Tudi pri tem lahko iz previdnosti pridobite potrdilo o datumu vročitve.

Glede vrste primerov v katerih je javni uslužbenec upravičen do solidarnostne nagrade še vedno velja KPVIZ ter Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND), kot krovna KP za dejavnosti v negospodarstvu. Ta določa, da je eden izmed primerov tudi daljše bolezni. KPND pa te daljše bolezen ne definira, zato je bila sprejeta razlaga te kolektivne pogodbe, ki med drugim določa: ”Pod daljšo bolezen štejemo bolezen, ki traja 3 mesece ali več, ne glede na to, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno”. Iz tega izhaja, da bi konkretna delavka tudi v primeru, če bi bila 3 mesece ‘na bolniški’ zgolj za 4 ure na dan, bi vseeno bila upravičena do solidarnostne pomoči. Iz tega je sklepati, da je delavka tudi v opisani situaciji upravičena do solidarnostne pomoči.

Zakon o minimalni plači (2. člen), le-to definira kot plačo delavca pri delodajalcu za polni delovni čas: ”Delavka oziroma delavec (v nadaljevanju besedila: delavec), ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom”. Ker je delavka pri tem delodajalcu zaposlena za polni delovni čas, čeprav na dveh delovnih mestih, ji minimalna plača, tudi za posamezen delež zaposlitve, ne pripada, če z polno zaposlitvijo prestopi prag minimalne plače. Delavec im drugače tudi pravico do sorazmernega dela minimalne plače, a le v primeru, ko pri delodajalcu dela krajši delovni čas: ”Delavec, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do sorazmernega dela minimalne plače”.[hupso_hide]

 Posted by on 22. 4. 2014 at 19:36