Apr 242009
 

OHRANJANJE KULTURNE DEDIŠČINE NA GLEDALIŠKEM ODRU V EVROPSKEM LETU USTVARJALNOSTI IN INOVATIVNOSTI

Od ideje do režije in gledališke delavnice v Mlinšah

Zakaj so mi zaupali vodenje gledališke delavnice na devetem strokovnem srečanju društva učiteljev podružničnih šol Slovenije?

Trideset let sem učiteljica, večino časa vaška učiteljica in ves ta čas sem tudi aktivna ljubiteljica gledališča. Zadnjih dvajset let me navdihuje in navdušuje predvsem otroško gledališče, ki ga raziskujem že od vsega začetka, od ustanovitve šolske gledališke skupine Modra vrtnica leta 1989 vse do danes. Čudovitih gledaliških izkušenj pa sem že devet let deležna tudi pri delu z gledališko skupino SMREKA, ki smo jo ustanovili na drugem občnem zboru našega društva, po tistem, ko sem uspešno izvedla tridnevna, dvodnevna in popoldanska predavanja in delavnice o gledališki vzgoji na različnih seminarjih za učitelje osnovnih šol.

Gledališko vzgojo, šolske gledališke projekte in gledališke metode že vnaprej spodbuja dejstvo, da nam je smisel za igro položen že v zibelko. Vendar mnogim »odgovornim in resnim ljudem« odraščanje nezavedno odvzame naravni potencial za igro na gledališkem odru, ki ga hote ali nehote zamenjajo za bolj ali manj prepričljivo življenje pod maskami, ki jim ga vsiljujejo različne življenjske vloge. Z gledališko vzgojo razvijamo pri učencih vse kompetence, ki jih zagovarja sodobna Evropa. Konstruktivna komunikacija, reševanje problemov, sodelovalno učenje, učenje za vse življenje … vse to in še mnogo več ponuja šolsko gledališče.Že dolgo verjamem, da so učitelji, še posebej tisti s podružničnih vaških šol, ki si prav zaradi majhnosti, ali pa zaradi slabega občutka, »da si na obrobju«, prizadevajo k odprtosti, inovativnosti in ustvarjalnosti. Ne ustrašijo se novih izzivov. Tudi moja navodila, naj se devetinšestdeset učiteljic in en učitelj v eni minuti razdeli na sedem skupin, ker je gledališko besedilo razdeljeno na sedem prizorov, jih ni prestrašilo, le nekaj začudenih, skeptičnih izrazov sem ujela, češ «… kaj se pa ti zdaj greš, saj je komaj deset minut od kosila? Ura je pol treh, ko zbranost in koncentracija padeta na ničlo…« Pa se je vseeno na odru, pod odrom, za odrom, med stoli… drenjalo in ustvarjalo. Prevladovalo je veselje in uživanje v iskanju neskončnih izraznih možnosti, ki nam jih ponuja naše telo, obraz, jezik in gib. Preproste pantomimične rešitve, situacijska in dialoška komika brez rekvizitov in scene, so po šolski uri sodelovalnega dela v prevelikih skupinah napolnile oder z ustvarjalno zbranostjo in razdajanjem. Seveda, zaradi štiriindvajseturne vpetosti v vaško delo in življenje, so se učitelji že vnaprej pripravljeni »spopasti« z vsakršnim izzivom.

Ker so prav učitelji večino časa obkroženi in soočeni z eksplozivno in vulkansko energijo mladih ljudi po eni strani in hkrati s stotinami kritičnih in strogih oči po drugi strani, so za naravno in prepričljivo igro izjemno motivirani in mnogi so pravi profesionalci. To izjemno motivacijsko energijo učiteljev, s katero še posebej blestijo odprte, optimistične, iznajdljive, prilagodljive, vedno zanesljive, pozitivno naravnane in vsega zaupanja vredne učiteljice in učitelji iz kombiniranih oddelkov, ki pravzaprav ves čas vzorno opravljajo hkrati dvojno delo, izkoriščam pri izvedbi gledaliških delavnic.

Teoretični uvod zaključim po treh minutah, sledi kratek povzetek gledališke zgodbe s poudarjeno idejo, katere nosilec je ponavadi glavni karakter v predstavi, zaokrožim z enotnim gledališkim konceptom, ki ga narekuje dramaturgija veseloigre, optimistične in z optimizmom obsijane preproste zgodbe o brezpogojni ljubezni in zaupanju med ostarelima možem in ženo, Mihom in Pepco. Z igrico želimo opozoriti, da izvirna slovenska kmečka arhitektura prehitro izginja pod zidovi sodobnih in brezobličnih hiš. Še nedavna zelena koruzna in zlata pšenična polja prekrivajo železobetonski megalomanski skladi trgovskih centrov, ki potuhnjeno vsiljujejo ljudem, kako morajo živeti. Kdo je odgovoren, da so mnoga najlepša in najbolj rodovitna polja že pozidana? Kdo bo naslednja žrtev v imenu razvoja?

Po svetu in žal tudi pri nas že straši čas »sedmih suhih krav«. Še naprej in vedno bolj jih podžiga človeški brezmejni pohlep, požrešnost in grabežljivost vseh vrst, sebičnost, jeza in nasilje. Prav zato in navkljub jamranju, kako hudo je in godrnjanju, da tako slabo še nikoli do zdaj ni bilo, želimo zaigrati, da so med nami, tukaj in zdaj, še mnoge pomembnejše stvari od denarja.

Mi prisegamo na bogastvo srca in duha, na bogastvo, ki ga lahko prinese »zvesto srce in pridna ročica«. Prižgati želimo sončke upanja, veselja, dobre volje, zato se naš junak Miha odpravi na kmečki sejem v Šenčur po Sončni cesti, kjer uspešno opravi še zadnjo preizkušnjo.

V rekordnem času, po dobri uri gledališke metode »hitro se znajdi« in pedagoškega spoznanja »manj je več«, so skupine tekoče, od prizora do prizora, s pomočjo najpreprostejših rešitev in dodanih improvizacij, ki pa že zahtevajo bogate gledališke izkušnje, zelo uspešno, nad pričakovanji, izpeljale gledališko produkcijo. Pred mojimi očmi se je kot že večkrat doslej zgodil gledališki čudež. Oder in dvorana sta bila potopljena do zadnjega kotička v prešernem smehu, ki se je prevračal s kozolci huronskega krohota; energija učiteljev igralcev me ni presenetila, mi je pa segla do srca. Začutila sem hvaležnost, ki nas je nosila, kot da bi bili brez teže, radost, s katero bi objemali.

Dopoldan, istega dne, je med drugimi izvrstnimi učiteljicami, ki so predstavile uspešne gledališke projekte in poudarile izjemen pomen šolskega gledališča tudi pri ohranjanju kulturne dediščine, nastopila nam vsem znana, draga Dušica Kunaver. Želim zaključiti z njenimi besedami: »…Pripeljimo Evropo k nam, v Slovenijo pokazat, kaj je Evropa«. Ja, takrat, to si upam trditi v imenu vseh sodelujočih, smo se počutili, da smo središče Evrope. Naj se veličastni knapovski duh Zasavja razširi na vso Slovenijo in še naprej.

Jolanda Regouc, vaška učiteljica iz Trboj

 Posted by on 24. 4. 2009 at 17:07